Moja poezija

Človek mora biti močnejši od sebe, da se loti pisanja, biti mora močnejši od tistega, kar piše.

M. Duras

Pesniške zbirke

Zaobljenost, 2003,

Zakaj bi omenjala Ahila, 2008,

Dolgo smo čakali na dež, 2015

Privlačnosti, 2020

Pogled ženske, 2022 (dvojezična E-knjiga).

Pes, dvojčici in zeleni tatu, 2025

Nagrade

Kot mlada pesnica sem prejela nekaj nagrad in priznanj v tujini.

Knjiga Dolgo smo čakali na dež je bila leta 2016 nominirana za Veronikino nagrado. V letu 2021 sem ponovno prejela nominacijo za Veronikino nagrado za knjigo Privlačnosti. V istem letu je bila knjiga nominirana za Jenkovo nagrado. V letu 2022 sem prejela nominacijo za Čašo nesmrtnosti.

Mednarodno udejstovovanje

Pesmi imam prevedene v petnajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah ter antologijah. Izdala sem tri pesniške zbirke pri tujih založnikih (Španija, Hrvaška, Italija).

Redno gostujem na mednarodnih festivalih in pesniških srečanjih v Sloveniji in po svetu.

Nekaj pesmi iz novo nastajajoče zbirke, ki bo izšla v letu 2025

Poezija

ni je mogoče ločiti od dotika,
z ljubeznijo gresta z roko v roki,
kot koraki z mehkobo gozdnih tal.

Nič posebnega ni tam,
storži v travi, luže na poti,
debla, nekatera ovita v zeleno.

Na jasi se pasejo srne,
ko stopim bližje, stečejo stran.
Njihovi beli repi se zasvetijo
kot plastične kresničke:
nosili smo jih privezane na šolske torbe.

Tisti del nas samih,
ki nas najbolj ljubi, vzgiba trpljenje.
Razlogov je vselej dovolj,
voda v čevljih, hlad,
bolezni in izgube.

Da ne pozabim:
verzi razpirajo temo.

V postelji z narcisom

Prinese svoje knjige,
z njimi naseli nočno omarico.
Izpadajoče lase meče na parket,
vsakič, ko odide, jih posesam.

Pravi, da ga zanimajo duhovnost,
potovanja, poezija.
Nadane si barvo moje kože,
poteze mojega obraza.
Nikoli me ne povabi k sebi,
ker ne biva pri sebi.

Kar izreče je laž.
Z dobrikanjem, zapeljevanjem,
si kupuje čas.
Kot plenilec spušča strup v moje telo.

Še sam ne ve
kdaj se je odmaknil od sveta,
kdaj je praznina postala neznosna
in je pričel uničevati tisto kar raste.

In tudi, če se zavedam:
v vsakemu od nas je nekaj njegovega,
tudi, če gre zgolj za drobec, tanek kot las,

ga ne spustim več v spalnico.
Ljubezen je varnostnik,
ki dela v dnevni in nočni izmeni.

Angelska bitja

Medtem, ko pregleduje zelišča,
se ji razsuje čaj.
Pravi, da starih ni dobro uporabljati.
Odvrže jih na kompost
in opere kozarce.
Pripravi mi motovilec,
da ga bom vzela domov.

Zadnjič se je z mano peljal fant,
spoznala sem ga v vasi.
Prvič sem vozila po avtocesti,
sproščena, ker je zaupal mojim kretnjam.

Ali to ni dovolj,
zakaj, hudiča,
razmišljam o izgubah,
se oprijemam starih zgodb?

V odsevih bivajo angelska bitja,
njen zguban obraz v kuhinjskem oknu,
fantov profil v avtomobilski šipi.

Ali ni v tem prostoru
vse predano gibanju.
Zrnca čaja drsijo prek pulta.
Ko odprem vrata,
jih veter dvigne od tal.

Pesem o mehurju

V rjavi sobi v kateri meditiram,
žarki drsijo v razpoke.
Za vekami se preliva rožnata svetloba.

Počutim se kot vodna žival,
s tokom na hrbtu,
v svojem pravem elementu,

kot takrat, ko smo otroci
v jutranjem hladu prečkali dvorišče.
V mrak so se zarisovali
obrisi naših teles, debla in skale.
Z rokami smo lovili ribe iz potoka.

Veke trznejo, ko poskušam zadržati prizor.
Pesem to zmore,
surovo, kot vbod noža med škrge,
ali z mehkim dotikom.

Za zaprtimi očmi sledim gibanju brzic.
Nato izpustim predmeta opazovanja
kot Buda ob drevesu.
Svet me prerašča.

Rjava soba postaja vse manjša,
ujame se v ribji mehur
na dlani otroka.

Odsev

Vstopim v hiško ob jezeru,
objame me vonj lesa.
Pogledujem proti svetlobi,
v šipi se barva v zlato.

Na kavču je še nekdo:
moja postava izpred nekaj let,
ko sem bila nazadnje tukaj.

Sprva se ustrašim, da se bo naselila vame,
da bo s svojo rano predrla mojo zaceljeno kožo,
in bom začela pospešeno dihati,
zajemati zrak s površine.

Postava, potopljena vase,
ne vidi, da stojim z nahrbtnikom na vhodu
in jo z naraščajočo radovednostjo opazujem.

Tako dolgo, dokler se svetloba
ne stanjša v črto med nebom in jezerom.
Odsev odpira prostor globini.

Rentgen

Louise Glück piše o zavidljivi praznini
kamor se stekajo vse stvari.
Prizori, vonji, dotiki.

Tudi spomin na najino potovanje.
Rentgen na letališču
je zaznal mojo kremo v torbi
(želela sem dišati zate),
medtem, ko duša
potuje neopazno.

Dolgo sem se ji upirala,
del svojega telesa sem odcepila od sveta,
kot roka, zamrznjena v zraku na fotografiji,
ki ne zmore nikogar doseči.

Nato nisem več vzdržala,
gola na tebi sem začutila krik.
Svetloba je zaokrožila skozi vse moje ude
kot elektrika v trupu vzletajočega letala.
V strahu si odmaknil pogled.

Ko sva kovčka odložila na tekoči trak,
in je zapiskalo,
sem že vedela, da to ne morejo biti ključi
najinega stanovanja,

da bom z nekom drugim
okušala zavidljivo praznino.

Blog

Prispevki na temo poezije

Vsi prispevki